ROAD TRIP FRANCIJA – ŠPANIJA: San Sebastian in severna obala Španije
Po končanem virtualnem spremljanju naših košarkarjev v Biarritzu sva končno prispela v Španijo. Na meji nikogar, komaj opaziš da si prečkal mejo. Prvi vtis pri vstopu v Španijo, nič kaj dober, umazanija in kaos. Za prvi postanek sva si izbrala obmorsko mesto San Sebastian, ki velja za drugi Rio de Janeiro.
V mestu velika gneča. S težavo sva našla prosto parkirno mesto v garažni hiši, oddaljeni približno 20 minut hoje do centra mesta. Najina prva postojanka plaža in ohladitev s “cerveza grande” (veliko pivo). 🙂 Kljub pozni popoldanski uri je bila plaža polna. Če jo primerjava s plažo v francoskem Biarritzu, ta v San Sebastianu ni nič posebnega.
Pravijo, da si moraš mesto San Sebastian ogledati z vrha. Tako sva se z vzpenjačo odpravila na hrib, na katerem se nahaja tudi zabaviščni park, Monte Igueldo. (4 €/osebo). Na vrh se lahko odpravite tudi peš. Pripravite se edino na dolgo čakanje na vzpon z vzpenjačo. Atrakcije v zabaviščnem parku v ceno vstopnice za vzpenjačo niso vključene. Z vrha hriba se razprostira čudovit razgled nad celotno mesto. Malce pa res spominja na razgled na Rio de Janeiro. Midva sva prebudila otroka v sebi in se odločila za eno atrakcijo v parku. Popeljala sva se po umetni reki. (2 €/osebo) V tem času se je ravno začela pripravljati nevihta, tako da sva se nato hitro odpravila proti avtu in šla v iskanje kampa za to noč.
Ura je bila res že pozna in upala sva, da bo kamp katerega sva našla preko aplikacije prost. V tem predelu Španije ni veliko kampov, na srečo pa se ti ne zapirajo tako zgodaj kot v Franciji. Zunaj je bilo močno neurje, tako da sva se resno spraševala ali se nama sploh izplača postavljati šotor ali bi raje spala v avtu. Na koncu sva našla kamp Gran camping Zarautz v mestu Zarautz, ki slovi po plaži, idealni za surfarje in deskarje. V najinem delu kampa po večini mlada populacija željna zabave. Parcelo sva dobila blizu sanitarij, tako da sva zaradi dežja blazino za v šotor napihnila kar tam pod streho. Zaradi močnega dežja sva se odločila da ne bova kuhala. Na srečo ima kamp restavracijo, tako da sva večerjala tam. Lahko rečem le to, da še dobro da je deževalo in sva bila primorana jesti zunaj. Tako dobre ribe namreč v restavraciji še nisva jedla. 🙂 Po prihodu v restavracijo naju je sprejel prijazen natakar in nama predlagal ribjo ploščo za dve osebi, katera je vsebovala morsko spako. Za predjed sva dobila olive, ki se bile res okusne. Španija je znana tudi po svojih olivah. Riba skupaj s pečenim krompirjem v nekakšni kislo, česnovi omaki, božansko. 😀 Natakar naju je na vsake nekaj minut spraševal če nama je riba okusna. Le zadovoljno sva prikimavala. Za konec nama je postregel še s tipičnim likerjem za ta predel Španije, pijačo Patxaran.
Noč je minila dokaj mirno, bila sva tako utrujena, da naju glasni španci niso preveč motili. Zjutraj sva šele opazila, kakšen čudovit razgled sva imel izpred najinega šotora, čudovit razgled na plažo.
Pot naju je vodila naprej ob Atlantiku, severni obali Španije. Na zemljevidu sva našla ogromno razglednih točk, ki pa so naju razočarale. Po večini brez razgleda, le postajališča, ta pa ne preveč urejena. Čisto nasprotje urejeni Franciji. No vseeno sva bila deležna nekaj lepih razgledov. Kot opozorilo, ta predel Španije, regija Baskija, velja za bolj nevarno kar se tiče kraj. Videla sva tudi nekaj avtomobilov, ki so imeli zaklenjen volan. Midva sicer slabih izkušenj na srečo nisva imela.
V planu sva imela obiskati tud otoček Gaztelugatxe, na katerem stoji majhna cerkvica. Otok so uporabili v več filmih in serijah, tudi v seriji Game of Thrones. Ogleda sva se zelo veselila, ko pa sva prišla tja, vstop za ta dan ni bil več mogoč. Karte bi morala že predhodno kupiti preko spleta, za ta dan pa so že zapolnili kapaciteto za ta dan. Otoček sva tako videla le res zelo od daleč.
Pot naju je zanesla skozi mestece Bakio, kjer sva se na hitro odločila za postanek. Plaža v mestecu, verjetno zaradi bolj hladnega vremena, čisto prazna, le na enem delu zaliva je bilo nekaj deskarjev, ki so uživali v visokih valovih. Plažo sva imela praktično zase in kot majhna otroka uživala ob hoji po mivki in izogibanju valov, ki pa ni bilo vedno uspešno. 🙂 Kopanje je bilo zaradi visokih valov prepovedano.
Bila sva že konkretno lačna, tako da sva poiskala restavracijo. Po 15 minutah čakanja, da bova postrežena sva odšla naprej. Prispeva v drugo mesto, v drugo restavraciji, kjer naju tudi niso postregli. Kasneje sva ugotovila, da verjetno nisva bila postrežena zaradi sieste, ampak nisva bila postrežena niti s pijačo. Slišala sva že, da so ljudje v tej regiji neprijazni, vendar kaj takega nisva še nikjer doživela. Španija naju je tako v prvih dveh dneh raziskovanja razočarala. Sklenila sva, da čimprej pobegneva v notranjost Španije, proti vinorodni regiji, La Rioja.
