ALBANIJA: KRUJE, BERAT, GJIROKASTER IN ARHEOLOŠKI PARK BUTRINT

Albanija, tretja država na tokratnem road tripu, za oba prvič obiskana. O Albaniji sva slišala veliko pohval o tem kako lepa narava je, prijazni ljudje in kako ne turistična je še. V prvem delu obiska države, na poti proti Grčiji, sva se ustavila v mestu Kruje, kjer sva okušala tipično albansko hrano, obiskala tako imenovano mesto tisočerih oken Berat, skrenila malo s poti in obiskala mestece Gjirkoaster in za konec obiskala arheološki park Butrint, ki velja za najpomembnejšega v državi. Na poti proti meji z Grčijo pa sva se čez reko zapeljala z zanimivim prevoznim sredstvom, splavom.

Iz obmorskega mesta Ulcinj v Črni Gori sva se po ohladitvi v morju odpravila naprej proti meji z Albanijo. Okolica se je vedno bolj spreminjala. Ob prečkanju meje naju je na drugi strani pričakal prometni kaos, ob cesti pa družine, ki so prosile za nekaj denarja. Nekaj kilometrov naprej, ko sva prispela ven iz mesta, sva dobila neko osnovno podobo države, po kateri si bova državo zapomnila. Nedokončane hiše – hiše brez strehe, “bojlerji” na strehah vseh hiš – po večini v izstopajoči modri barvi, prepletene žice, na vsakih par sto metrov avtopralnica, živali na cesti, vsak tretji avto znamke Mercedes.

Za prvi dan obiska v Albaniji sva imela cilj priti do mesta Kruje, ter si tam privoščiti tipično albansko hrano v restavraciji s pogledom na Tirano, za katero sva dobila veliko priporočil. V “google maps” sva tako vpisala lokacijo in se odpeljala po najbližji poti do tja (ne po glavni cesti). Vozila sva se po panoramski poti, med zelenjem, ob reki. Razgledi so bili čudoviti. Po nekaj km se je cesta zelo poslabšala. V mestu Burrel sva zamenjala evre v albanski lek in se odpravila naprej. Po 10 minutah vožnje sva prišla do točke, ko se je cesta tako poslabšala, da sva se odločila da se vrneva nazaj na glavno cesto, oddaljeno 1,5 h vožnje in greva po glavni cesti do mesta Kruje. Tako sva izgubila 3h časa, bila pa je dogodivščina. 🙂

Proti večeru sva tako le prispela v mesto Kruje. Namestila sva se v kampu “Kruje camping”, oddaljen približno 2 km od centra mesta. Majhen, urejen kamp z zelo prijaznimi lastniki. V kampu ponujajo tudi pijačo, seveda samo brezalkoholno.

Po nekaj minutah počitka sva se z avtomobilom odpravila na ogled mesta in na večerjo v restavracijo “Bar restaurant Horizont”. Tu strežejo plošče njihovih tipičnih predjedi, glavnih jedi in ponujajo zabavni program z njihovo tipično glasbo. Ob obisku sva opazila, da restavracijo obišče zelo veliko domačinov. Turisti smo tako bili v manjšini. Že sva naročila hrano – ploščo predjedi za dve osebi in ploščo glavnih jedi za dve osebi, ko je meni (Nini) postalo slabo. Vase tako nism mogla spraviti niti koščka te okusne hrane. Urban se je tako potrudil količinsko pojesti po najboljših močeh, sama pa sem natakarju prijazno objasnila, da sem se kakor kaže, z nečem zastrupila, da drugače hrana izgleda zelo okusna. Prijazno so nama ostanek hrane zavili za s seboj.

Noč zame ni bila nič kaj prijetna, prav tako ne jutro. Vseeno sva se odločila da se odpraviva naprej na pot, če ne drugega do prve lekarne, ki je bila oddaljena kar nekaj kilometrov. V lekarni sem tako povprašala za nasvet, tako so mi priporočili hidracijski prašek in dvoje tablet za težave proti slabosti in probiotik. Na srečo sem bila čez kako uro že skoraj OK. Vseeno nisem imela nobenega apetita. Kakor je kazalo sem se zastrupila z vodo, vročina pa je vse skupaj le poslabšala. Tudi to je del potovanj.

Tako sva prvi postanek za ta dan naredila v mestu tisočerih oken, mesto Berat. Mesto leži južno od glavnega mesta Tirana, zgrajeno pa je v hribu, na vrhu pa stoji grad, ki ga zaradi mojega slabega počutja nisva obiskala. Zakaj se mesto imenuje mesto tisočerih oken pa je najbolj razvidno s spodnjih fotografij.

Pot naju je nato popeljala proti obali Albanije, po panoramski cesti z oznako SH8, ki se začne v obmorksem mestu Vlore. Naj omenim, da se nama vožnja do vrha prelaza ni zdela nič posebnega, ko pa sva prišla na drugo stran in se začela spuščati pa so se začeli čudoviti razgledi. Na eni strani hribi, na drugi strani prepad in turkizno morje. Najlepša razgledna ploščad je tako imenovala “Panorama Lllogara”.

V planu sva imela, da bi nočila v kampu Gjipe ob istoimenski plaži, vendar sva se zaradi slabih izkušenj z albanskimi stranskimi cestami raje odpravila malo naprej, do bližine mesta Himare. Izbrala sva si kamp Moskato, ki se nahaja skoraj ob morju. Lastniki so naju z navušenjem sprejeli, saj imajo veliko gostov iz Slovenije. Postavila sva šotor nato pa še pred večerjo malo osvežitve v morju. Morje čisto, plaža ob tisti uri prazna, voda topla.

Zjutraj sva se po zajtrku še enkrat osvežila v morju, moje počutje je bilo že občutno boljše. Zaradi samih lepih komentarjev o mestu Gjirokaster, sva se kljub temu da je bil iz najine poti kar zelo odmaknjen, vseeno odpravila do tja. Mestece je lepo, nekaj posebnega, pod mestom so bunkerji, katere lahko v spremstvu vodiča tudi obiščete. Midva sva se raje odpravila nad mesto, na ogled trdnjave. Naj omenim, da je v poletnem času zelo težko dobiti prosto parkirno mesto. Midva sva nanj kar nekaj časa čakala. Kljub temu, da nama je bilo mestece všeč, se če ni na vaši poti, za ogled midva ne bi odločila – vožnja po isti cesti tja in nazaj.

Ponovno sva se odpravila nazaj proti obali, do mesta Sarande in nato pot nadaljeva ob morju, skozi obmorsko letovišče Ksamil, kjer se zaradi vsega kaosa in gneče nisva ustavila, do arheološkoega parka Butrint. Vstopnina na osebo je prbl. 12 eur, v njem pa si lahko ogledate ostanke grškega gledališča, krstilnico, kopališča, baziliko iz 6. stoletja… Vse je lepo urejeno, označeno, za obisk si je priporočljivo vzeti vsaj 2 uri. Park Butrint se nahaja na močvirnatih tleh, tako da komarjev ni manjkalo :). Tako se od arheološkega parka, če greste v smeri proti Grčiji, lahko zapeljete s splavom – posebno doživetje, ali pa se zapeljete nazaj proti Ksamilu in od tam nadaljujete pot proti Grčiji. Midva priporočava prvo. 🙂