Albarracin, Peniscola in riževa polja ob delti reke Ebre

Polna navdušenja nad obiskom samostana Monasterio de Piedra sva pot nadaljevala proti južni obali Španije. Skozi starodavno mesto Albarracin, na paello v obmorsko mesto Peniscola in nadaljevala vožnjo ob južni obali Španije do riževih polj pri delti reke Ebre.

Od mesta Nuevalos sva se odpravila proti jugu Španije. Vozila sva se skozi puščavo, po sami ravnini, med polji sončnic. Minilo je kar nekaj prevoženih kilometrov, da sva prišla do kakšne vasice. Tu se je pokazalo kakšna revščina je še vedno v notranjosti Španije.

Prvi postanek za ta dan, mesto Albarracin. Mestece stoji na vrhu golega hriba, obdano pa je z obzidjem. Avto parkirate ob vznožju hriba, do mesta pa se povzpnete po stopnicah. Cena parkinga za eno uro: 1,25€. Naj omeniva, da sva skoraj več časa porabila za čakanje v vrsti za plačilo parkirnine, kot sva ga porabila za ogled mesta. Se je poznalo, da je bila tisti dan sobota. Mestece leži v regiji Aragon in ima trenutno okoli 1000 prebivalcev. Za ogled mesta priporočava eno uro.

Odločila sva se, da se na hitro odpraviva do obale. Tako sva pot nadaljevala po avtocesti (ki je bila na tistem delu brezplačna), in tako pozno popoldne prispela v obmorsko mesto Peniscola. Našla sva kamp Eden, oddaljen 100 m od morja, z velikim bazenom. Kampu primerna je bila tudi cena – 50 €/noč. To je bil na najini poti najdražji kamp. Parcela je bila res majhna, tik ob robu kampa, ob živi meji, na drugi strani meje pa močvirje. Noben sprej proti komarjem tisti dan ni pomagal. 🙂

Ta dan sva prvič v Španiji šla v malo večjo trgovino. V notranjosti Španije nisva našla nobene večje trgovine, kot so pri nas Spar, Mercator, Hofer… Tako sva si tu naredila nekaj zaloge hrane in pijače za v naprej. Naj omenim tu še to… V Španiji je voda pitna, vendar je tako močno klorirana, da je bila prav sladka in za naju ne pitna. Vodo sva tako raje kupovala.

Mesto Peniscola je obmorsko turistično središče. Dolge peščene plaže, sprehajalna pot ob morju, stojnice, veliko restavracij, ležalniki na plaži… Temperature so bile tisti dan res visoke, tako da sva z užitko zaplavala v morju in še v bazenu. 🙂 Zvečer sva se odpravila v bližnjo restavracijo na večerjo. Na Trip Adviserju sva poiskala kje imajo v Peniscoli najboljšo paello, Urban je namreč ni še nikoli jedel. Tako sva našla restavracijo El pescador ermitaño. Imela sva srečo, da sva sploh dobila prosto mizo, saj je restavracija zelo obiskana. Postrežba na nivoju, ogromno izbire morske hrane in sladic. Midva sva naročila morsko paello, za sladico pa cremo catalano in karamelino tortico. Zraven pa pivo in sangrio. 🙂 Cena celotne večerje: 55 €. Po večerji še sprehod in spat.

Okoli 11. ure sva se odpravila naprej ob obali. Prva postojanka za ta dan, delta reke Ebre, ki je tudi eno izmed največjih mokrišč na zahodnem Sredozemlju in se razporstira na 320 m2. Že na začetku sva opazila ogromna riževa polja. Ta kontrast res očara, na eni strani mivke zelena riževa polja, na drugi strani morje.. Tu je na enem delu tudi sipina, do katere pa se nisva sprehodila, saj je bilo do tja kar nekaj hoje. Tako sva se le malo sprehodila ob morju.

Za ta dan sva imela načrtovan še ogled mesta Tarragona, ki je znano po arheoloških ostankih amfiteatra. Tu sva izgubila kar nekaj časa z iskanjem parkirnega mesta. Ogledala sva si amfiteater in obiskala tamkajšnji odprti arheološki muzej. Obiskala sva tudi tržnico, kjer sva nakupila nekaj lokalnih dobrot, pršut (“jamon”) in olive.

Pozno popoldne sva se odpravila v lov za kampom, ja prav v lov. Na tem predelu, ob obali, je ogromno kampov, a kaj ko so bili vsi zasedeni. Kampi tu so kot kakšna modena letovišča, ogromna, z bazeni, nekateri so imeli celo golf igrišče. Nisva imela potrebe, da bi bivala v takšnem kampu, ampak bi bla zadovoljna tudi s takim, da bi le dobila prosto parcelo za eno noč. No pa sva v deveto le imela srečo. Našla majhen kamp, takšen ki nama je všeč, kamp Francas, v isto imenskem mestu. Cena: 33 €/noč. Za malico sva uživala v lokalnih dobrotah s tržnice, za večerjo pa sva si spekla steake, ki sva jih kupila v bližnjem Lidlu. Za konec večera pa si privoščila pivo v baru.

Naslednji dan sva nadaljevala pot naprej ob obali do meje s Francijo. Po poti so naju spremljali ogromni kaktusi, pobočja so bila požgana od požarov. Tako sva se od Španije poslovila.