Road trip Škotska: North Coast 500

Po obisku otoka Skye je napočil čas za raziskovanje Škotskega višavja. Odločila sva se za pot, ki se imenuje North Coast 500. Na spletu najdete veliko različnih možnih poti. Štartala sva z otoka Skye in pot nadaljevala po zahodni strani do severozahoda, do mesta Durness in nato do severovzhoda, mesta John’O Groats, nato po vzhodu nazaj do Invernessa.

Kaj kmalu sva ugotovila, da bi nama bilo žal če se ne bi odločila za to pot. Prišla sva do točke, kjer se je začela ozka cesta strmo vzpenjati med hribe, v meglo. Na vsake toliko milj pa je bilo odmikališče, namenjeno srečevanju vozil, saj je srečanje drugače praktično nemogoče.

Na vrhu prelaza nama je v avtu kazalo, da je zunanja temperatura le 12 stopinj. Kljub temu sva se vsakih nekaj milj ustavila in uživala v čudoviti pokrajini.

Zagrabila naju je lakota, tako da sva se ustavila v obmorski vasici Shieldaig, v želji da si privoščiva pravo morsko pojedino. Ostala sva brez nje saj je bil ravno čas, ko v restavracijah ne strežejo hrane.

Tako sva si privoščila le malico na čudoviti razgledni točki.

Vožnja naju je peljala mimo čudovite pokrajine, ene izmed najlepših kar sem jih sama videla. Morje, hribi, majhne hiške, pravljično.

Po nekaj miljah vožnje ob cesti zagledava skupino ljudi, ki nekaj opazuje. Tudi midva tako zapeljeva na stran in zagledava jelena, ki se prosto sprehaja in ga občinstvo prav nič ne moti. Ob njem pa tabla, območje jelena. 🙂

Pot naju je še naprej vodila po idilični pokrajini.

Pozno popoldne sva prišla do prve peščene plaže, ki so za ta predel Škotske zelo značilne. Nekaj pogumnežev se je tudi kopalo v mrzlem morju.

Prenočila sva v obmorskem mestecu Ullapool. V majhnem kampu, kjer gredo le na zaupanje gostom. Recepcija je bila zaprta, nikjer nobenega, le napis da se plačila pobira naslednje jutro. Edina slaba stran kampa, močan veter in le 12 stopinj. Cena: 22 funtov

Po dolgem dnevu sva se v upanju, da le dočakava težko pričakovano morsko večerjo odpravila v mesto. Dve restavraciji sta naju zavrnili, ker je bila kuhinja že zaprta. Nekako sva le našla nek hotel, kjer sva si nato privoščila dolgo pričakovano morsko večerjo. Najprej predjed, ki je bila zelo okusna, nad glavno jedjo pa nisva bila preveč navdušena.

Plan za naprej je bil tak, da se odpraviva do mesta Durness, do ene izmed najlepših pešečnih plaž na svetu in tam tudi prenočiva. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da podaljšava dnevno pot kar do mesta John o’ Groats.

Prvi večji postanek sva naredila pri ruševinah gradu Ardvreck. Ruševine ležijo med čudovito pokrajino, tu sva se tako zadržala kar nekaj časa. Imela sva kar nekaj sreče z vremenom, brez dežja in nekoliko se je otoplilo.

Pot naju je ponovno vodila po ozki cesti skozi čudovito pokrajino. Peščene plaže, jezera, hribi… Postanek sva nato naredila v majhni obmorski vasici, kjer sva se pogrela z vročo čokolado.

Zgodaj popoldne sva prispela v težko pričakovani Durness. Pričakala sta naju močan veter in mraz. Plaža Durness sand beach pa naju je vseeno navdušila, razburkano morje, visoke pečine, mivka, naplavljene meduze, rajsko.

Z mislimi o toplejšem vremenu sva vozila po severu Škotske proti mestecu John o’ Groats, načrtovala sva da tam ostaneva dve noči.

A prišla nisva v nič toplejše kraje. Še vedno je bilo zunaj 12 stopinj in močan veter. Šotor sva postavila v edinem kampu v mestu, v prvi vrsti ob morju. Cena: 23 funtov

Za začetek sva se sprehodila po obmorskem mestecu, kjer sva občudovala pisane hiške in se spraševala ali je v morju kakšen tjulenj, kit, delfin ali sva jih le zamenjala za val.

Naslednji dan sva se zbudila čisto premražena, tako da sva se pred zajtrkom odpravila na hiter sprehod do svetilnika (Duncansby Head ) in do naravne znamenitosti Duncansby Head. Zaradi močnega vetra sva komaj hodila.

V planu sva imela tudi izlet z ladjico (Wild life), z upanjem, da se vreme malo umiri in da bo izlet z ladjico še vseeno možen, sva se odpravila na zajtrk v mesto Thurso, mestece s tipično škotsko/angleško arhitekturo. Vreme pa ravno primerno za topel kakav in tipičen škotski zajtrk.

Po poti proti kampu sva se ustavila še za ogled gradu Mey Trust (Castle of Mey Trust). Grad je bil zgrajen med leti 1566 in 1572. Grad pa je nato leta 1952 kupila Kraljica Elizabeta, mama današnje angleške kraljice. V ceno vstopnice je vključen ogled gradu in vrtov ter obisk majhnega živalskega vrta. Vstopnina: 12 funtov

Vse pohvale, grad je res vreden obiska. Pri ogledu gradu se sprehodiš skozi sobane, v vsaki sobani te pričaka drug vodič in ti predstavi sobano, pove ti vsako najmanjšo podrobnost iz življenja mame Kraljice Elizabete. Vsi pa razlagajo z resničnim navdušenjem.

Po ogledu gradu sva se odpravila proti kampu, veter je bil še močnejši kot zjutraj. Izlet z ladjico je bil tako zaradi vremenskih razmer odpovedan. Po ogledu vremenske napovedi sva se kljub že plačani naslednji noči na hitro odločila da se odpeljeva naprej proti Loch Nessu, kjer je bilo napovedano toplejše in manj deževno vreme. Tako sva po prihodu v Inverness (bližina Loch Ness), uradno zaključila najin North Coast 500.